Marjan Kokalj je postavi temelje uprizoritev Škofjeloškega pasijona v današnjem času. Z različnimi znanstvenimi raziskavami se je želel čim bolj približati izvirnemu besedilu patra Romualda in tako kot v tistem času v igro vključiti ljudske igralce.
Izhaja iz vasi Topolje v Selški dolini. Najprej je študiral slavistiko in etnologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kasneje še filozofijo in teologijo na univerzah v Italiji. Leta 2000 je vstopil v jezuitski red. Danes deluje v Mariborski škofiji kjer vodi pastoralo študentov.
Režijski pristop: čim bolj se približati režijski knjigi patra Romualda in prvotnim uprizoritvam – s celotnim tekstom, mizansceno, številom igralcev in lokacijo igranja. Zaradi večje razumljivosti vsebine sodobnemu gledalcu in praktične izvedljivosti na odrih je 13 izvirnih podob razdelil na več manjših in tako napravil 20 prizorov. Prizori si sledijo z nekaj minutnim zamikom in se odigrajo na štirih prizoriščih, celotna uprizoritev se zaključi z glasbeniki. Tudi pri izbiri igralcev je želel slediti napotkom patra Romualda – da igralci prihajajo iz različnih okolji nekdanjega Loškega gospostva. V tem pogledu igralci naj ne bi bili profesionalni ampak ljudski.
Delo Marjana Kokalja je bilo obsežno in zahtevno, saj ni šlo samo za režijsko delo ampak za vzpostavitev celotnega uprizoritvenega ustroja. Sodeloval je s profesionalnimi lektorji, jezikoslovci, kostumografi, glasbeniki, pa s scenografoma in številnimi mojstri rokodelci in obrtniki. Od leta 1997, ko so se začele priprave na uprizoritev, so izdelali kostume za 600 igralcev, številne rekvizite in različne scenske elemente. Narejena je bila glasba na osnovi korala in druga glasbena podlaga. Podal se je na pot po Škofjeloškem območju in se povezal s kulturnimi društvi, gledališkimi skupinami, pevskimi zbori, konjeniškimi društvi …
Skupaj z ekipo strokovnih sodelavcev se je poglobil v besedilo Škofjeloškega pasijona in drugo strokovno literaturo ter se tudi tako želel čim bolj približati izvirniku. Narejene so bile znanstvene raziskave na različnih področjih, saj je Škofjeloški pasijon pomemben del slovenske kulturne zgodovine. Besedilo patra Romualda je bogat vir za proučevanje zgodovinskega obdobja v katerem je nastalo, življenja in navad ljudi ter njihovega odnosa do duhovnosti, omogoča vpogled v tedanji jezik – njegovo leksiko ter skladnjo in dramatiko tistega časa.
