Izhaja iz Rateža pri Novem mestu, trenutno pa živi v Ljubljani. Študiral je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, smer gledališka režija.

Režijski koncept je zasnoval okoli sintagme Ecce homo. Osrednjo pozornost je namenil igralskemu vidiku uprizoritve, izhajal je iz predpostavke, da je bil prvoten namen uprizarjanja predvsem duhovno izkustvo (pred npr. kulturnim, umetniškim ali estetskim), kar pomeni, da je imelo sporočilo prednost pred obliko, razumljivost pred posnemanjem ali zahtevo po spektakelskem. Velik poudarek je dal strokovnemu delu (lektor, dramaturg, koreografa, režiser, duhovni vodja…) z igralci, ker le tako lahko dosežejo živost, spontanost in prepričljivost za kar najbolj doživeto podajanje svojih vlog. Njegova najpomembnejša, intimna predpostavka postavitve je bila, da je navkljub mrakobnemu dogajanju, prikazanemu trpljenju in bolečini, končno sporočilo pasijona pozitivno, celo svetlo in privzdignjeno.

Pomembna sodelavca pri postavitvi sta bila dramaturg Rok Andres in lektor Ludvik Kaluža. Sledili so napotkom, ki jih je zapisal pater Romuald, a jih z modernimi sredstvi analize in uprizarjanj nadgradili. Znotraj prizorov so iskali jezikovne in režijske poudarke, ki vzpostavljajo dinamiko in dogajanje. Lektor je igralce poučil o bogastvu jezika in izgovorjave. Pripravil je Govorno izvedbeni zapis Škofjeloškega pasijona, ki v izvirni Romualdov jezik poseže le toliko, da je ta igralcu bolj razumljiv in bližje njegovi govorni podobi.

Procesijskemu poteku so se skušali približati s samostojnim prehajanjem med prizori, in sicer po načelu avtonomne dinamične montaže. Nadgradili so nekatere prizore in skupine igralcev. Konjenikom v mrtvaški konjenici so dodali kostumirane vodnike konj, delno so preoblikovali vojake in grenadirsko pehoto. Uprizoritev je bila vizualno zanimiva tudi zaradi dosledne uporabe svetlobe, glasbe in izboljšane kostumografije ter scenografije.