Zgodovina Škofje Loke se prične pisati pred več kot 1000 leti, leta 973, ko je nemški cesar Oton II. ozemlje ob Selški in Poljanski Sori podaril škofom iz bavarskega Freisinga. Mesto na dveh terasah se je razvilo ob vznožju Škofjeloškega hribovja, ob stičišču Selške in Poljanske doline, ter sotočju dveh Sor. Najstarejši del mesta predstavlja Mestni trg ali Plac, ki se je razvil na zgornji terasi v sredini 13. stoletja. Vzporedno z njim je na spodnji terasi nastal Spodnji trg, ki se kot »Novi trg« omenja od konca 14. stoletja dalje, ko je bilo mesto tudi dokončno utrjeno z obzidjem. Poseben pečat in kuliso daje kraju mogočen grad, ki se dviga nad obema trgoma.

Meščani Škofje Loke so se nekoč preživljali predvsem z opravljanjem obrti in trgovanjem ter se v sredini 15. stoletja pričeli združevati v obrtniške organizacije – cehe. Ugodna lega mesta na stičišču trgovskih poti proti Primorski in Benečiji ter na sever proti Feisingu pa je še dodatno ugodno vplivala na razvoj mesta in mu dajala posebno živahen utrip na tedenskih sejmih.

Pomembno vlogo v življenju mesta so imeli tudi kapucini, ki so iz Kranja in Ljubljane v Loko prihajali spovedovati in pridigati že vrsto let pred izgradnjo samostana in cerkve sv. Ane leta 1709.

Danes je Škofja Loka z več kot 22.000 prebivalci gospodarsko, kulturno, izobraževalno in upravno središče škofjeloškega območja. Mesto in njegova okolica imata enega najvišjih življenjskih standardov v državi in se nenehno razvijata. Že od nekdaj močni obrtna in podjetniška tradicija se danes kažeta v razvitem gospodarstvu. Škofja Loka ima dobro razvito družbeno javno infrastrukturo izobraževalnih zavodov, številnih športnih objektov, kulturnih ustanov in društev, omrežje socialnih in zdravstvenih storitev. V naravno in umetnostno bogatem okolju so že od nekdaj delovali številni priznani umetniki, književniki in znanstveniki, ki so ustvarili bogato kulturno dediščino Škofje Loke.