Škofjeloški pasijon

Med mnogimi dragocenostmi, ki jih Kapucinska knjižnica hrani še danes, je tudi znameniti rokopis Škofjeloškega pasijona, ki ga je leta 1721 zapisal kapucin pater Romuald. Škofjeloški pasijon je najstarejše ohranjeno dramsko besedilo zapisano v slovenskem jeziku.    

Kapucinski samostan v Škofji Loki s cerkvijo sv. Ane je bil zgrajen leta 1709, leta 1713 pa je bila cerkev posvečena. Značilnost duhovnega življenja v samostanu je bilo premišljevanje Kristusovega trpljenja. S pridiganjem in prirejanjem pasijonskih procesij so kapucini skušali to skrivnost približati tudi vernikom.

Že od samega začetka je bila del samostana tudi knjižnica. Njena zbirka se je močno povečala leta 1786, ko so vanjo vključili knjige takrat ukinjenega kapucinskega samostana v Kranju. Med mnogimi dragocenostmi, ki jih Kapucinska knjižnica hrani še danes, je tudi znameniti rokopis Škofjeloškega pasijona (Processio Locopolitana), ki ga je leta 1721 zapisal kapucin pater Romuald – Lovrenc Marušič (1676 Štandrež pri Gorici – 1748 Gorica). Pater Romuald je v letih med 1715 in 1727 deloval v Škofji Loki kot pridigar in voditelj procesije (magister processionis).

Škofjeloški pasijon je najstarejše ohranjeno dramsko besedilo zapisano v slovenskem jeziku z dodatki v latinskem in nemškem jeziku in z režijskimi opombami. Je eden od največjih dosežkov slovenskega slovstva v dobi baroka. Velja tudi za edino, v celoti ohranjeno, režijsko pasijonsko knjigo v Evropi iz začetka 18. stoletja.

Besedilo Škofjeloškega pasijona je nastalo na podlagi tradicije uprizoritev slovenskih spokornih procesij. Sestavljeno je iz 869 verzov in 13 podob: Raj, Smrt, Gospodova večerja, Samson, Krvavi pot, Bičanje, Kronanje, Hieronim, Glej človek, Kristus na križu, Mati sedem žalosti, Skrinja zaveze in Božji grob.

Spokorne procesije so se razvile iz srednjeveških liturgičnih sprevodov in bile že v visokem srednjem veku znane po vsej Evropi. Njihov namen je bil svetopisemske zgodbe približati preprostemu človeku, mu s tem pomagati pri premagovanju vsakdanjih tegob in ga usmerjati k spreobrnjenju.

Škofjeloški pasijon se danes, tako kot v Romualdovem času, uprizarja v postnem in velikonočnem času, v obliki procesije po ulicah in trgih starega mestnega jedra Škofje Loke. Skozi mesto se pomikajo skupine nastopajočih, ki v dramski obliki uprizarjajo posamezne prizore iz Svetega pisma Stare in Nove zaveze ter razne alegorične motive.

V 20. stoletju je uprizarjanje Škofjeloškega pasijona najprej prekinila
2. svetovna vojna. Po vojni pa politična ureditev ni bila naklonjena tovrstnim uprizoritvam. Kljub temu pa je bilo v 20. stoletju uprizorjenih nekaj odrskih priredb v slovenskih gledališčih in med slovenskimi narodnimi skupnostmi v Trstu, na Avstrijskem koroškem in v Argentini v Slovenski vasi v Buenos Airesu. Predvajali so ga tudi na Radiu Ljubljana.

V Škofji Loki so leta 1936 Škofjeloški pasijon uprizorili na dvorišču meščanske šole. Pod naslovom Škofjeloška pasijonska procesija sta ga pripravila Tine Debeljak in režiser Pavle Okorn. Sodelovalo je 165 amaterskih igralcev iz mesta in okoliških vasi. Ogledalo si ga je okoli 5000 gledalcev.

V 70-tih in 80-tih letih prejšnjega stoletja se je v Škofji Loki začelo oživljanje besedila Škofjeloškega pasijona. Najprej s posamezni prizori, nato pa kot uprizoritev v cerkvi sv. Ane v Kapucinskem samostanu.

Po osamosvojitvi Slovenije je leta 1992 Muzejsko društvo Škofja Loka pripravilo diskusijski Blaznikov večer o Škofjeloškem pasijonu. Leta 1997 so se pod vodstvom režiserja Marjana Kokalja začele obsežne priprave na uprizoritev Škofjeloškega pasijona 1999 v starem mestnem jedru Škofje Loke s številnimi sodelujočimi. Že naslednje leto je bil ponovno uprizorjen, nato pa leta 2009 v režiji Boruta Gartnerja in leta 2015 z režiserjem Milanom Golobom.

Zgodovina

Vstopnice

Priskrbite si vstopnice že danes

Do cenejših vstopnic v predprodaji

Opravi nakup

Sponzorji