300 let Škofjeloškega pasijona
Najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku je leta 1721 zapisal pater Romuald Marušič.
Preberi več
Iz Škofje Loke se je na pot odpravilo 6 romarjev, na poti pa se jim je pridružilo še ostalih 7.
Objavljamo zapise romarjev, ki so se peš odpravili iz Škofje Loke v Oglej
1. dan – 18. marec 2025
Ob 11. uri smo startali iz Cankarjevega trga. Pot nas je vodila po Poljanski dolini skozi Zminec, Brode, Log in mimo Visokega. Prvi postanek smo imeli v Poljanah. Tam smo imel krajši pogovor s Poljanskimi pasijonci. Pot smo nato nadaljevali mimo Gorenje vasi in Trebije do Sel pri Žireh, kjer smo prenočili. Tam sta nas sprejela Franc Temelj in Miha Naglič.
2. dan – 19. marec 2025
Peš romanje smo nadaljevali skozi Žiri, Vratca do Zavratca. Tu smo se srečali z domačini in jih povabili na ogled Škofjeloškega pasijona. Pot smo nadaljevali do Godoviča, kjer smo si ogledali cerkev in se srečali z domačini. Tudi njih smo povabili na naš pasijon. Pokramljali smo ob kavi v vaški gostilni. Od tu nas je pot vodila proti Črnemu vrhu, kjer smo se zvečer pred cerkvijo srečali z domačini. Na kratko smo jim predstavili Škofjeloški pasijon ter jim razdelili vabila.
3. dan – 20. marec 2025
Iz Črnega vrha smo se preko Zadloga podali proti Otlici in Ajdovščini. Z domačini smo se srečali na Zadlogu in tudi na Otlici. Ko smo prispeli v Ajdovščino nas je čakalo posebno presenečenje “Romarska torta”, ki jo je spekla gospa, ki spremlja radio Ognjišče in je slišala kratko oglašanje v živo preko telefona ter tako vedela, da se približujemo Ajdovščini. V Ajdovščini smo na naše presenečenje razdelili veliko vabil in se večkrat zadržali in povabili mimoidoče na naš Pasijon. Po počitku, okrepčilu in pogovoru smo se podali proti Vipavskem križu. Zvečer smo tudi tam prijetno poklepetali z domačini. Prenočili smo pri bratih Kapucinih.
4. dan – 21. marec 2025
Zgodaj zjutraj smo se podali naprej po Vipavski dolini proti Mirnu pri Gorici. Ta dan smo imeli več zanimivih srečanj z ljudmi ob poti. Posebno zanimiva srečanja smo imeli na Gradišču nad Prvačino. Ko pa smo prišli v Italijo, pa smo začeli z deljenjem vabil v italijanskem jeziku. Zvečer smo prišli v Doberdob, kjer so nas sprejeli domačini. Zvečer smo v tamkajšnji cerkvi razdelili precej vabil.
Prenočevali smo v njihovem župnišču. Župnik nam je predstavil tudi kako živijo ljudje v tistih krajih. Potarnal je, da je samo še 95 % domačinov Slovencev, kar je težko primerjati na primer z Ljubljano. Je pa v Doberdobu bogoslužje samo v slovenskem jeziku. Slovenski je tudi vrtec in osnovna šola.
5. dan – 22. marec 2025
Pot nas je vodila iz Doberdoba v Oglej. Hodili smo skozi Tržič, mimo letališča Ronke, čez Sočo in potem skozi vasi do mesta in končnega cilja našega peš romanja, mesta Oglej. Ves dan je bolj ali manj deževalo, tako da na tej poti ni bilo veliko priložnosti za pogovor z ljudmi ob poti. Nekaj vabil pa smo le razdelili, predvsem tam, kjer smo se ustavljali za okrepčilo.
Na cilj nas je prišlo 13 romarjev. Nazaj domov pa smo šli z avtobusom oziroma smo se pridružili našim romarjem, ki so šli na škofijsko romanje v Oglej z avtobusom iz Škofje Loke.
Vsak romar je to peš romanje doživel na svoj način in se spoprijemal s svojo psihično ter fizično pripravljenostjo. Vsi pa smo na cilju bili izredno zadovoljni in optimistično razpoloženi ter že z novim razmišljanjem, kako bomo drugo leto sodelovali pri uprizoritvi ali sami organizaciji Škofjeloškega pasijona.
Zapisal Martin Krajnik
Zelo sem hvaležna, da sem se sploh lahko odpravila na pot proti Ogleju. Hvaležna, da sem zmogla in priromala na cilj.
Naporno pot, razgiban teren, popotniške tegobe, tudi deževno vreme, … sem v dobri družbi lažje premagovala. S seboj sem ponesla in odložila v Ogleju, v Baziliki Marijinega vnebovzetja in svetega Mohorja in Fortunata, svoje osebne prošnje in prošnjo za milost, božjo pomoč pri pripravi in izvedbi Škofjeloškega pasijona.
Naš Martin je bil dober organizator, vodnik in zgled gorečega “oznanjevalca” za Škofjeloški pasijon.
Včasih je pri tem domačine tako prevzel in jim znal tudi prisluhniti, da je zaostal za nami in potem v peti prestavi hitel za nami. Se je pa zgodilo, da se je domačin tako razgovoril in zamudil Martina, da je le-ta zelo, zelo zaostal za nami.
Domačin je to opazil, pustil svoje delo na polju, šel po avto in Martina delček poti zapeljal. Tako je Martin edini peš romar med nami, ki ni prehodil celotne poti.
Zapisala: Irma Zarnik
Foto na desni: Irma Zarnik
Kaj mi pomeni romanje v Oglej?
Peš romanje mi pomeni sprostitev in srečanje s samim seboj in z Bogom. Romanje poglobi odnose med romarji. Skupna molitev na poti pa utrdi tudi vero pri posamezniku. Romanje v Oglej pa ima pri meni še poseben pomen. Saj se je krščanstvo v naše kraje začelo širiti prav iz Ogleja, se pravi ima tako romanje tudi simbolni pomen.
Pri peš romanju spoznaš kraje na drugačen način kot iz avta. Spoznaš lokalne posebnosti in znamenitosti. Srečaš se z ljudmi ob poti, ki jih v življenju nikdar ne bi srečal. Slišiš različne zgodbe, kako živijo, kaj jim v življenju pomeni kapelica pred hišo in podobno. Opaziš zanimivo rastlino ali znamenje… Soromarji se odprejo in spregovorijo tudi o bolj globokih ali celo zelo osebnih temah. Skupna molitev zjutraj na poti in zvečer utrdi medsebojno zaupanje.
Zapisal: Martina Krajnik
Metoda Kemperl je v svojem knjižnem delu Romanje in romarske cerkve 17. in 18. stoletja na Slovenskem zapisala, da je prvi pogoj za romanje vera, da je Bog na določenem mestu navzoč na poseben način in je zato stik z njim močnejši. Temu mnenju sicer ni moč oporekati, čeprav jaz dajem pri peš romanju večji poudarek sami poti. Ne poti v fizičnem smislu ampak odnosom na njej. Odnos, ki ga imamo z Bogom, s samim seboj, z vsemi, ki jih imamo v mislih ob molitvi, z dobrotniki, ki nam prihajajo naproti, … Tokrat izpostavljam le Ambroža Kodelja, župnika cerkve svetega Martina v Doberdobu, ker me z njim vežejo spomini na moje prvo večdnevno romarje.
Leta 2001 smo se romarji društva ŠmaR odpravili na Barbano pri Gradežu. Tista prva romanja niso bila organizirana tako kot danes. Bil je to pravi romarski pristop, ko ni bilo vse naprej znano. Pred Doberdobom smo še tehtali odločitev, ali prespimo v tem kraju ali še nekoliko podaljšamo pot. Potrkali smo na vrata župnišča. Župnik nam je ponudil na razpolago vse, kar nam je lahko dal ob nenapovedanem prihodu. Za prenočevanje smo dobili na razpolago prosvetno dvorano, nekateri pa smo prespali kar pod drevesi na vrtu. Na koncu svete maše je namesto oznanil župljanom predstavil, od kod prihajamo, in prosil za pijačo za žejne romarje. Odziv je bil res lep. Župnik nam je še dolgo ostal v spominu, ker nam je dal na razpolago svojo kopalnico, kar je bilo res nekaj čudovitega v tisti avgustovski vročini.
Po petindvajsetih letih romanj sem spet prespal v Doberdobu. Župnik je še vedno gospod Kodelja. Ker se je Martin, predsednik Prosvetnega društva Sotočje in naš tokratni vodnik (malo za šalo: v Gradišču na Prvačino se je izgubil, ker je ljudem ob poti vročal vabila na loški pasijon 2026) vnaprej dogovoril za prenočišče, nam je župnik poleg tekoče dobrodošlice in poznane kopalnice dal na razpolago še dve sobi za prenočevanje. Po sveti maši je pripravil večerjo, nas vzpodbujal, da vse pojemo in popijemo. Da ne bi prekršili postave postnega petka, smo nekaj pijače pustili za naslednji dan. Z namenom, da pridemo pravočasno k maši v Ogleju, smo bili z zajtrkom postreženi že ob pol šestih zjutraj. Župnik nas je nagovarjal, da vso pijačo odnesemo s seboj. Ampak, kdo bi še dodatno obtežil svoj hrbet. K sreči smo nekatere nepotrebne stvari pustili v župnišču in jih prevzeli ob povratku z avtobusom proti domu. Tudi liter in pol tropinovca, ki ga je Martinu podaril dobrotnik, ki nas je cel dan čakal, ko je na radiu Ognjišče slišal novico o romanju.
Župnik Ambrož Kodelja boglonaj za vse, za kopalnico, možnost prenočevanja, hrano in pijačo, za predstavitev kraja in delovanja zamejcev, za dobro voljo, …
Zapisal: Janez Urh
