Na 11. zasedanju UNESCO-vega medvladnega odbora za varovanje nesnovne kulturne dediščine, ki je v začetku decembra 2016 potekalo v glavnem mestu Etiopije, Adis Abebi, je bil Škofjeloški pasijon kot prva slovenska enota vpisan na UNESCO Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. S tem je bil postavljen ob bok drugim elementom nesnovne kulturne dediščine sveta, ki sestavljajo zakladnico znanj in veščin človeške ustvarjalnosti.

Zasedanja se je pod vodstvom Magdalene Tovornik udeležila 3 članska delegacija Občine Škofja Loka. Pri pripravi nominacije so sodelovali predstavniki občine Škofja Loka v vlogi nosilcev nesnovne kulturne dediščine in Ministrstva za kulturo ter Slovenskega etnografskega muzeja v vlogi koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine.

Leta 2012 je Vlada Republike Slovenije razglasila Škofjeloški pasijon za živo mojstrovino državnega pomena.

Tovrstna razglasitev je najvišji status elementa nesnovne kulturne dediščine v Sloveniji. Razglasi se z namenom, da se zagotovita njena javna dostopnost in njeno prenašanje iz roda v rod ter da se ohranijo njene glavne značilnosti kot so: izvedba po izvirnem dramskem besedilu, izvedba v postnem in velikonočnem času, izvedba na trgih in ulicah srednjeveškega jedra Škofje Loke.

Leta 2008 je Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije vzpostavilo Register nesnovne kulturne dediščine in kot prvo enoto vanj vpisalo Škofjeloški pasijon.
Občina Škofja Loka je v Register nesnovne kulturne dediščine vpisana kot nosilec nesnovne kulturne dediščine Škofjeloškega pasijona. Njena vloga je, da finančno in formalnopravno skrbi za izvajanje Škofjeloškega pasijona ter njegovo promocijo. Skrbi tudi za koordinacijo med številnimi društvi in drugimi civilnimi združenji, ki sodelujejo pri njem, za vpetost Škofjeloškega pasijona v evropski prostor.

Od leta 2018 je v Register nesnovne kulturne dediščine vpisan tudi Kapucinski samostan Škofja Loka. Bratje kapucini so po svojem duhovnem izročilu varuhi duhovne vsebine Škofjeloškega pasijona.